Abstrakt:
Kako sta se šah in AI vzajemno razvijala in kam smo s tem do danes prišli. O tem, da celo večina “AI skupnosti” pravzaprav nima pri tem razvoju nič, prav tako ne šahovska srenja, ki je bila, milo rečeno, ves čas skeptična. Vloga pojmovne inflacije pri tem.

Slovenski izumitelj, dr. Milan Vidmar, ki je bil tudi svetovno pomemben šahist, je dobrega pol stoletja nazaj nekoliko samokritično opazil, da pojmovna inflacija med drugim velja tudi za naziv šahovskega velemojstra. Biti velemojster pomeni vedno manj, ker.

Edina, na to inflacijo odporna šahovska titula, je rekel,naziv svetovnega prvaka – ker ta je bil in bo en sam. Poleg tega opažanja je Vidmar šahiste razdelil v nekako štiri kaste. Razbojnike, ki da vzamejo vse kar vidijo; pametnejše trgovce, kateri po njegovo poskušajo zmagati s pametno trgovino v svoj prid; še višje so borci, ki naj bi bili tudi požrtvovalni, ne samo pohlepni; potem so pa šahisti-misleci-filozofi, ki zmagujejo z globokim razmišljanjem, in grajenjem pozicije skozi igro in jih zato Vidmar postavlja nad prve tri.Verjetno ni vedel, da v njegovih časih Claude Shannon že postavljal temelje za računalniški šah. Da bi stroji nekoč zlahka premagali tako vrhunske igralce kakor je bil on, samega svetovnega prvaka.
Težko je vedeti za Vidmarja konkretno, ampak za večino njegovih sodobnikov je bilo na kaj takega že samo pomisliti – preveč groteskno. Zdaj, dobrega pol stoletja, lahko na njegovo lestvico šahistov pripišemo še vsaj dve še višji kasti. Prva, so šahovski algoritmi kakor recimo Komodo, ki igra šah na Elo nivoju 3400Za primerjavo, noben človeški šahovski prvak nikoli ni bil niti na Elo 3000. ajvišja kasta šahista, kakršnega še niti ni, ideja o njem je pa stara že najmanj stoletje, je absolutni šahovski igralec. Tak, ki vedno najde optimalno potezo, v vsakršni poziciji. Nekaj, kar se, zanimivo, od nas vseh pričakuje pri reševanju šahovskih problemov. Tam je že stoletja zahtevani minimalni standard – absolutno najboljša možna poteza! V šahu, tudi digitalnem, še nismo tam. Niti ni nujno, da kdaj bomo, morda je to pretežko celo za vsakršno AI. Morda pa vendarle je izvedljivo. Ne vemo še.

Pravzaprav, se tako v človeški kakor strojni šah pojem absolutno najboljše možne poteze žepočasi infiltrira. Šahovski algoritem naprimer napiše “mate in 4 missed”. S tem predpostavlja niz štirih optimalnih potez, ki vodijo v neizogibni mat, prav tako kakor je to pri problemskem šahu. Vsakršno deviiranje od tega niza optimalnih potez, bi povzročilo še kvečjemu hitrejši poraz podrejene strani. Absolutni šahovski igralec bi pomenil konverzijo vsega šaha v problemski šah. “Črni na potezi zmaga v 12 potezah”, ali pa “Beli remizira v petih potezah”. Absolutni šahovski igralec bi nam vedel povedati, kaj sledi iz začetne šahovske pozicije. Je to matiranje črnega ali je morda remi? Pod pogojem seveda, da je na obeh straneh absolutni igralec.

Še nekaj omembe vrednega se je rodilo iz te šah-AI afere, namreč kentavrski šah. Ko se človek s strojem, preko interneta spopade s človekom in njegovim strojem. Lahko je na vsaki strani tudi po več ljudi in programov, samo strojne zmogljivosti naj bi bile uravnotežene. Promotor tega šaha je prvi človeški šahovski svetovni prvak, premagan s strani stroja – Kasparov. Kar veliko pove o njem, res mu je šlo in mu gre za šah. (Kakor je splošno znano, kentavri so bili mitološki konji s človeškim torzom, rokami in glavo, na mestu siceršnjega konjskega vratu in glave. Baje je kentaver odmev groze tistih, ki so prvič naleteli na jezdece). Od tod ime – simbioza (šahovskega) konja ki simbolizira digitalni algoritem in človeka. Šah, ki se potem po teh pravilih igra, partije ki iz takega igranja pridejo, se odvijajo na doslej neslutenih nivojih. Vidmarjeve štiri šahovske kaste lahko samo nemo strmijo.

Ideja o pojmovni inflaciji je še naprej zelo aktualna, predvsem na AI področju. Že sam izraz “AI” je precej razvrednoten, celo bolj kakor v Vidmarjevih časih naziv šahovskega velemojstra. Softwareske firme dandanes lepijo AI nalepko že na vsak program, večinoma seveda brez pametne utemeljitve, samo zato ker je morda moderno. Razen, če sklenemo gledati tudi na vsako kalkulatorsko izračunavanje kakor na obliko (umetne) inteligence. Tako kakor so gledali v predkalkulatorski dobi. Obvladovanje aritmetike je bilo takrat tisto, kar je (z nekoliko pretiravanja rečeno), ločevalo človeka od strojev in živali, Če resno vzamemo to posvečevanje računstva, potem je vsako izračunavanje pravzaprav res (umetna) pamet. Tudi je potem vsakršna inteligenca, vključno s človeško, “samo” “front-end” izračunavanja v ozadju. Pogled, ki ga nekateri z vsem srcem zagovarjamo. Vseeno, pa se večina neupravičeno kiti z AI perjem.

V pol stoletja od Vidmarja, je šah naredil ogromen napredek. Večji del zaslug gre AI razvijalcem in ne šahistom. Ko je Deep Blue premagal Kasparova, je bilo to še vedno vsaj delno zahvaljujoč šahovskim svetovalcem, ki so pomagali graditi bazo optimalnih šahovskih taktik in strategij. V modernih in bistveno močnejših algoritmih, pa tega ni več. Avtorji teh algoritmov so čisto povprečni šahisti. Na nek način smo bili v preteklih dveh desetletjih priče zatonu paradigme ekspertnega sistema. Ne samo v šahu, ampak povsod kjer omenjanje AI ni govorjenje v prazno.

Trend se je še stopnjeval pri orientalskem šahu, oziroma igri go, dolgo sinonimu za nedoraslost, celo za neodrasljivost AI. Pri go-ju je bila večina napredka že delo t. i. nevronskih mrež, oziroma strojnega učenja. Ne ročno kot je bilo prej pri šahu. Za igro Go, se je večina kode tako rekoč avtomatsko zgenerirala. Sicer v težko razumljivem jeziku numeričnih uteži na virtualnih sinapsah med virtualnimi nevroni virtualnih režnjev. AlphaGo vam (še) ne zna povedati zakaj postavi kamenček ravno tja. Vendar ga in praktično vedno premaga kogarkoli od človeških gojevskih ekspertov. Od njegovega debija pred dobrim letom, do danes, je AlphaGo takorekoč vsak dan še močnejši. No, vsaj kadar se Googlu zdi gostiti ga na milijonu računalnikov. Izboljševanje, kolikor ga je bilo in ga je še, ni delo nekih hipotetičnih go velemojstrov in programerjev, ki bi skušali to znanje zakodirati v programski jezik, kakor se je to počelo nekdaj, ampak AlphaGo igra s kopijami samega sebe in tako gredoč razvija tudi teorijo igranja v prej tisočletja neslutene višave.

To vsega vajene ljudi iz leta 2017, pa nekoliko šokira. Morda skoraj toliko, kolikor bi bil Vidmar šokiran če bi vedel, da se bodo nameni Shannona, in že prej Turinga, uresničili. Morda celo bolj. Pravzaprav je bil tudi Vidmar svoje čase le preveč samokritičen. Velemojstri njegovega in poznejših časov, predvsem pa njihove igre, so bile vsekakor mnoge vredne da si jih zgodovina zapomni. Podobno je danes tudi z AI področjem. Večinoma je nek pretenciozen dolgčas, a veliko in vedno več je vmes biserov in diamantov. O teh rečeh se namerava tukaj pisati in diskutirati. Dvojezično, slovensko in angleško. Govorili bomo predvsem o čisto konkretnih AI podvigih.

Share This